ODPRAVE

8-17. 7. 2010
Trening kamp Trondheim

Tudi v Skandinaviji imajo letne čase!

Prvi let letos in to preko Kopenhagna. Kulsko. Ne vem zakaj, ampak všeč mi je ležerno sprehajanje skozi letališče, v katerem še nisem bil. Počasno odkrivanje, spoznavanje tega megalomanskega prostora, ki je vedno tudi nekakšen arhitekturni dosežek, razčlenjen na prafaktorje s sobicami, koridorji, prepovedanimi prehodi, kar se da zapletenimi duty-free-ji, ki je sociološko pronicljivo ozaljšan z rožami, slikami, načičkanimi kavarnami, dišečimi pekarnicami in trgovinami ter kjer je vse high-class, kakor se za najimenitnejši način potovanja spodobi. Tla so vedno čista, panoji se nikoli ne ugasnejo, vse trepeta, se giblje, brni, utirjen kaos. Od sveta zunaj te loči le steklena šipa, ki se ti zdi nesmiselno veliko okno v svet zunaj, vendar je svet tam zunaj nesmiselno velik, kar daje vsemu skupaj... no, smisel! Monstrumi se ti pred očmi kobacajo sem ter tja, pod nogami pa jim drobencljajo škratje, neumorne sluge, ki orjaka naskočijo v trenutku, ko se ustavi, v poblazneli želji po streženju. Okradli so me; na srečo, ker so imeli čisto nore srajce.

Gjenvollhytta

Na letu proti Trondheimu sem še tretjič tisti dan zadremal; preventivno sem si nabiral moči + na mojo veliko žalost je bila dežela fjordov pod oblaki. Zbudil me je tisti za moje pojme grozen občutek  v notranjosti, ko se ti ne dviguje vsebina želodca, ampak se dviguje želodec. Pristajamo. Spust pod oblake in ne me basat; V daljavi na levi Trondheim,  tisto mora biti Grakallen, prizorišče najlepše tekme v mojem življenju, jezero Seibusioen točno pod mano, v navdušenju sem videl tudi Gjenvollhytto zraven njega, malo naprej pa planota, za katero se skriva letališče, na kateri je Jervskogen ski center, prizorišče kvalifikacij; Ej! Pa to je ... moj fokus, moje srce, moja usoda! Na letalu je bil tudi mr. White, ki je opazil in je zapel My everything, pilot pa se je nasmehnil čez ramo in izvedel iskušen kanonostrelski pristajalni manever okoli tistega mozaika močvirjic, smrekic in borovničk; kot da bi nekdo stresel kamenčke različne barve na kup in jih razgrnil brez kakšrnekoli želje po smislu, vendar je ujel smisel ravno s tem.

Dvigni kamen, tam sem. Razcepi les in našel me boš.

No ja, čim prej se moram spraviti v hribe; urbani del Norveške je lep samo od daleč. 8€ za pol urno vožnjo do mesta – študentski popust vključen (kondukter seveda nima pojma, kako izgledajo slovenske študentske izkaznice; pokažite mu kar koli). Je pa zato študentski apartma nor. Popravek: prostor sam po sebi je samo kul, nori so ljudje, ki so mu dali dušo. Eden izmed orientacijskih apartmajev, mi je bilo razloženo. Tam se po štirje podobno misleči prerinejo skupaj, kar je recept za štalo. Spal sem v postelji enega kar dobrega tipa. Nisem ga videl, ampak če lavfa petko pod 15', mora biti tudi lep. Kar čutil sem, kako se energija pretaka vame. A najprej laganini tek okoli jezer Estenstaddamman-a in klubske koče Wing OK - Tomerholta. Nostalgiji v prid. In med tekom mi je kapnilo: Pa tu je toplo! Končno enkrat lavfam v kratkih rokavih in po suhem! Še nebo je modro! Zavijem v hosto, jasno je, da bo tole podaljšan krog. Polno kopalcev, tekačev in raznih cvetic na poti, tudi kakšna orientacijska se najde vmes, medtem ko me preganjajo psi, njihove gospodarice pa... šestnajstkrat sem se izgubil; ma kdo ma čas za karto! Za degustiv pa v mikrovalovki pogrete tortilje z mletim mesom iz plastike in koruzo in konzerve. Zelo študentsko, zelo Trondheimsko. Wolfie, cmok, cmok, cmok.

Za naslednji dan sem planiral obnovitveni obisk Valhale in en špancir proti Olimpovskemu Grakallenu. Pa so prišli vmes avstrijci. Kmalu sem izvedel, da so vsi tukaj, no, vsaj vsi ki kaj veljajo in res me je v hosti Margarete Hausken skoraj pohodila – pa je bil to moj zadnji od treh tempo tekov in ja, žgal sem neusmiljeno... vendar je bilo v tistem jarku prostora samo za enega. Drugi trening je bil lažji, variante v družbi, na kt. primerjanje časov. Mnja, izkušnje. Moja partnerja sta bila sicer avstrijca, ampak jima je študij tu gori dal svoje. Skakljala sta tudi po cesti, kar mi je pojasnilo, da se mora tu teči varianta 'you can fly?! No, jump good'. Sem se začel spraševati: a sem jaz letos sploh kaj treniral? In zakaj že nisem bil nič v močvirjih v Dobravi?

Nov dan, nova ekipa. Danke Mihal, arivaderchi, sehen sie an OO cup! Zdravo Novotny! Stari moj, pa kje si ti! Kako gre?! A to je tvoja žena, ja počaščen sem! Madona Radek kaj sem vesel da te vidim, joooj pa kje si ti mona, veš, glede dnarja... špljak, špljak. No, v avtu sem se uspel obdržati, čeprav me je z nogo močno ven rinil. Čao družba, ooo vidim da ste vsi tukaj, ja kako pa to? A ja, saj res, na WUOC greste nekateri, aha, pa dva postavljalca prog imate sabo in še fizioterapevtko... ja kaj naj rečem, seksi! Opa, Mihael me nekaj grdo gleda, ok, tamle je moj kavč. Naslednjih 7 dni se nisem veliko premikal, sploh ko sem pogruntal, da se v tistem kotu rade zbirajo punce. Branje je za babe, tipi analizirajo, predvidevajo; špekuliranja levo desno, variante gor dol, ma WoW geeki niso toliko za ekrani kot ti norci! Hitro sem obveljal za pedra, ampak mene ni motilo; smo imeli fantje skupne tuše.

Nočni pogled iz sobe

Hrana fina; sicer vse iz trgovine po imenu 'lepa cena', ampak obilno in raznoliko, kuha pa pač češka - solato so sladkali samo prvi dan. So se morali kar boriti, da so mi iztrgali lonec iz roke. Jedel sem 24/7. Saj ne da se mi je bioritem zmedel, le čisto sem padel v krog trening-hrana-spanje in ker ponoči nisem vedno mogel spati (morda sem na avionu pretiraval), sem pač šel in izropal hladilnik. Do zadnjega dne niso odkrili krivca in ko sem na koncu vprašal, če ostaja cena ista, sem dobil samo potrditev o moji mačji spretnosti. Like a shadow; like a shadow in the night!

V ponedeljek sem doživel 15' slave. Vstajal sem takrat še z relativno lahkoto, kar pomeni, da je skok iz pograda izgledal kot udarec v dimlje z nogo v gibsu; zabolelo je vse v sobi. Ogrevanje je zahtevalo že kar nekaj osredotočenosti ampak moji pregovorni vztrajnosti je tudi takrat uspelo zmehčati mišice. Potem je šlo pa itak navzdol, intervali pa kratki, tako da sem jih zmogel z mojimi izbruhi energije. In glej ga zlomka, nascal sem vse! Za zamislit...

Torek, dan počitka... MA JA?? Primil sem se Eve (Adam je čisto nezrel), s katero sem bil od vseh v najboljšem kontaktu še od pomladanskih (zimskih?) treningov na krasu, ko smo se vsi peljali z DANIJEM. pol urni tek in pol ure vaj. Hua! Mihael gor ali dol, takšna prilika se ne ponudi vsak dan, zato sem za zaprtimi vrati izkoristil še fizioterapevtko (vrata je zaprla ona). Švical sem kot konj. Ejte, če bom tole delal celo zimo, drugo leto ne bom tekel, ampak se bom faking teleportiral. Po tušu je manjkal samo še čik. Ampak, ni časa, glej ritem zgoraj, četudi se je vreme sfižilo; moram reči, da me po sončku tri dni oblačnosti in celo padavin sploh ni motilo; nasprotno! le prebudilo je tisto Norveško v spominu; z vso megleno skrivnostnostjo, šklepetajočim mrazom in treningi, ki so se neizbežno spremenili v boj za preživetje. Našel sem vrečko kart iz prejšnjih trening kampov čehov in evo ga: ma ta trening mi je usojen. Lepo dolgo ogrevanje po cesti, nazaj pa par dolgih variant, takšnih z rahlim spustom. Plavanje med močvirji in dežjem.

Potem se je pa začelo. Nič več spoznavanja, proučevanja in testiranja. Trening tekma srednjih prog, trening tekma dolgih. Do konca sem se zgonil že prej na štafetah z britanci, danci in kaj jaz vem kom vse še, a srednje sem še zvozil, čeprav se nikakor nisem mogel prepričati, da to ni samo še en trening... motor je še delal, ventili so pa že pošteno puščali; kolki so me začeli boleti že prve dni, golena so se mi pa spet vnela sredi tedna; ampak, bati so se še obračali. Le krmilni sistem... v volan je prišlo malo preveč lufta. Kljub temu sem imel na dveh etapah najboljši čas in pri večerni analizi se je ob moji kratki razlagi vrh-močvirje-močvirje-azimut in spremljajočim tap-tap-tap razleglo prikimavajoče mrmranje. Naj me nekdo ustreli.

To je bilo pa tudi vse. Ker naslednji dan sem se pa tako izgubil, kot se nisem v zadnjih petih letih. Tako da je vse kar si želim v tem trenutku, samo to, da bo na svetovnem točno takšna proga in teren. Orgazmično! Najprej je težko sploh opaziti variante (množina), ker niso očitne tipa okoli po poti/naravnost čez hrib. Gre za detajle, štetje izohips, tehtanje, katero močvirje je bolje prehodno in kakšno je tisto pobočje tam? In ko se enkrat odločiš, potem pa... pičiš. Kompas in kilometer in pol. In potem, potem pride ta zabaven del. Že tako si moral biti ves čas pozoren, ker je preenostavno narediti paralelno napako in ker te ta razgiban teren obrne z lahkoto naših kraških vrtač. Še posebej previden pa moraš biti od napadne točke naprej! Natančno sledenje objektom in vse samozaupanje na plan, kar ga premoreš. Zaradi razgibanosti in slabe vidljivosti sicer kar prehodnega gozda, zastavico zagledaš v zadnjem trenutku. In tako se približuješ tistemu majhnemu prelomu terena, naj bo gomila, kadunja ali skok, kakor se bližaš, tako vse bolje vidiš, kaj se skriva zadaj in v pričakovanju, ali bo tu kontrola ali ne, ti srce vse bolj utripa, cmok v grlu je vse večji, poskušaš biti hladen kot špricar ter morda celo pogledati, kako boš zapustil kontrolo, ampak ne gre. V tistem trenutku je stvarstvo, tvoja realnost, v tisti točki tam zadaj in... blazno. Preprosto blazno.

Dejstvo je, da mi je morala padla. Nisem se mogel več osredotočati na karto, pa da se ubiješ. Misli so mi letale, tekel sem sicer še lahko ampak ob pogledu na karto mi je šlo na bruhanje. Seveda je trener kova Novotny vedel. On ve vse. Tako da sta nas zadnji dan čakala dva intervalna treninga na šprint kartah. Štirje intervali po gozdu dopoldne in štirje po mestu popoldne. Že na začetku sem si rekel: če gre bik, naj gre pa še štrik, pa sem se kljub temu še nekaj mučil s karto. Kmalu pa sem poslal vse skupaj k vragu in samo palil kot zmaj! Jebeš napake, jebeš nenatančnost; kaj je bil super občutek.

Dan odhoda; spal nisem skoraj nič, verjetno sem bil nervozen, ne bi vedel, sem pa bil boleča razvalina brez morale in praznih žepov. Pa kaj, samo da se pleše!

A

Arhiv odprav:
- 2006 (6,8MB, rar)
- 2007 (14,3MB, rar)
- 2008 (7,5 MB, rar)
- 2009 (26,4 kB, rar)