Leto je spet naokoli in čas je da oddamo poročila. Spomnim se, da sem oktobra vsem veselo razlagala: »Moje poročilo bo udarno, res bo super, potrudila se bom!«, sedaj pišem pa zadnje dneve in se trudim strniti leto v nekaj kratkih stavkov. Glede na to, da imamo v klubu natečaj za najboljše poročilo ali nekaj podobnega, se bom potrudila, da bom napisala najboljšega in dobila torto :) . Naj se pisanje poročila, ki želim, da bi zmagalo, začne!

Tri bronaste, štiri srebrne kolajne, naziv državne podpodprvakinje v šprintu in podprvakinje na srednje razdalje, ter 2. mesto v SOL-u. Ne smem pozabiti še na tekme, kjer nisem stala na stopničkah, vendar so mi ostale v lepem spominu. Ni vse v medaljah in nazivih, od vsake tekme sem odnesla toliko novih izkušenj in novih spoznanstev, da so vredne več kot zlato. To leto bi težko opisala samo z eno besedo, ker je bilo tako fantastično z vsemi vzponi in padci.

Po petih letih spoznavanje orientacije, sem začela dosegati neke vidne rezultate. Ko pomislim, kolikokrat sem bila v teh letih diskvalificirana, ker sem odstopila, pozabila ali zamešala kontrolo, sem ponosna na to, kar sem sedaj dosegla. Če bi že na začetku dosegala neke medalje, bi bilo vse preveč lepo in posrečeno, tako pa sem se morala pošteno truditi, včasih celo prejokati tekmo, da sedaj vidim dosežke in da se zavedam, da sta bila trdna volja in moč poplačana. Odločila sem se, da bom izbrala najlepše in malo bolj grenke trenutke te sezone in jih podobneje opisala. Naj začnem z lepimi ali grenkimi spomini?

Od vseh tekem bi težko izločila najlepšo, pa čeprav bi nekateri rekli, da je najlepša tekma tista na kateri zmagaš. Seveda ti tista tekma ostane v posebnem spominu, vendar ko pomisliš, kakšen teren stoji za tisto tekmo, bi včash najraje pozabil tekanje skozi drn in strn ter ubadanje z vejami in pajki. Pobrskala sem po vseh sistematično urejenih kartah te sezone in pogled se mi je ustavil na tekmi imenovani Pokal Porezna. Sedaj se pa sprašujem zakaj ravno ta tekma.

POKAL POREZNA oz. Zakaj si je na karti vse tako podobno, je za to kriva bolezen ali pa res slabo vidim?
En dan pred tekmo me mami doma opozarja, naj ne hodim na tekmo. Imela sem vročino, kašelj, res popolno bolezen, jaz pa tako vztrajala, ker sem zaradi točk v ligi hotela na tekmo. Na štartu odbije moja minuta, karto imam v rokah, pa nisem mogla razločiti ne plastnic, ne položaje kontrol. Vse je bilo temne barve, nekakšne rdeče-rjave, nek hrib in to je to. Ko sem letela pod hribom do kontrole se mi je kar malce mešalo, ampak zgrešila je nisem. Tekma je potekala precej zanimivo, vsaj malce počasneje sem šla, tako da sem si teren zelo podrobno ogledala. Dosegla sem tretje oz. zadnje mesto in tako kljub bolezni dokazala, da sem zmožna preteči 3,2km dolgo hribovito progo. Moje tarnanje po tekmi, češ da nimam sreče v življenju, se ni izkazalo za resnično, saj sem v nagradni igri kluba OK Azimut dobila smučarsko karto. Naj ne pozabim na to, da so mi te točke za ligo veliko pomagale pri končni uvrstitvi :) .

Poseben pečat je v meni pustila definitivno Srbija in z njo povezan EYOC (European Youth Orienteering Championship). Novi tereni, nova klima, različni narodi in običaji, ampak ena ljubezen in to je orientacija. Ta duh prvenstva te prevzame, padeš noter in nočeš zlezti iz ven. Pet dni nepozabnega tekmovanja, toliko naučenega in toliko novega. Vem, da bi lahko bili rezultati boljši, vendar sem zadovoljna s tem kar sem dosegla. Imam pa tudi en spominček iz Srbije tako kot iz vsake tekme, samo da je ta malce večji. Brazgotina na desnem stegnu, spomin na drsenju po velikem kamnu do kontrole. To je šport in brez poškodb ne gre :) .

Pa preidimo še na treninge. Najzanimivejši treningi so, ko se zberemo vsi trije oz. podmladek OKB:  Vid in Ines in jaz in vžgemo debato o dogajanju na šoli in podobne zadeve. Če nama z Ines uspe, pa greve še skupaj na progo. Naj opozorim vse člane v klubu, zakaj toliko klepeta na treningih: naša ljuba gimnazija nam je urnik malice čisto zmešala in se vsi trije vidimo naenkrat samo na treningih. Pa še ob petkih po pouku so, malce sprostitve po napornem tednu nam pa tudi prija :) .

Ko sem že mislila, da bodo vsi treningi lepi in sladki, je iz zaprašenih kotov prišel tudi malce bolj grenak trening. Po pouku se že veselim, ko zagledam Andraža v kombiju in si mislim: »Jej, iha, Andraž nas bo mel...«. Pokrajino je že zasul sneg in pobelil hribe, vendar to nas ni odvrnilo od treninga. Andraž nas zmeraj preseneti z zabavnimi in novimi treningi in tokrat sem dobila v roke karto, ki je imela vrisane samo plastnice (v pomoč sem dobila tudi navadno orientacijsko karto). Z Vidom se odpraviva proti štartu in se dogovoriva, da se bova počakala na četrti kontroli. Do prve kontrole sem prišla z njegovo pomočjo, nato pa sem se želela preizkusiti še sama. Naenkrat nisem razločila reliefa, samo neke luknje, par poti, vse je bilo belo in prevzel me je strah. Stala sem na mestu in se ozirala naokoli, na srečo sem se spomnila približno kje je bila štartna točka in se odpravila proti cilju. Vsa obupana sem hodila po zasneženi poti s težkimi koraki in napol solznimi očmi. Počutila sem se naravnost obupno. Ko sem prišla do cilja, sem Andražu povedala kje tiči problem in da je bila proga zame pretežka. Takrat bi se mu najraje zjokala na rami, enostavno ne znam opisati tistih občutkov, vem pa, da niso bili prijetni. Tako sva se skupaj odpravila do tretje kontrole in analizirala korak za korakom. Naenkrat sem bila najdena.
Sedaj vem, da so treningi, ko gre Nuša z mano in skupaj predelave progo zares poučni in od njih veliko odnesem. Šele sedaj to cenim, ko sem bila postavljena v težko situacijo in si nisem upala sama raziskovati neznanega terena. Želim si še treningov, ko gre nekdo z mano, saj so treningi, ki jih imam rada, pa čeprav se vmes bojim, da nisem na pravi poti in sem pod nekakšnim malim stresom. Vem, da sem včasih tudi naporna in da bo treba z mano še veliko delati, ampak le tako se bodo lahko kazali rezultati.

Vsaka sezona je zame posebno doživetje z obilico zabave in nepozabnih trenutkov. In oblubim vam, da bom organizirala oz. pomagala pripraviti eno tekmo (upam, da že v tem letu), ki bo posebna in nenavadna. Pripravite se :) !

Misel sezone 2009: Ko mislim, da nekaj znam, pride novi teren in odkrijem spet nekaj novega, kot nekakšen čokoladni bonbon, ki ga počasi odvijaš in ko misliš, da je samo čokoladen, najdeš v njem še lešnik :) .

Sara