Ko smo se Brežičani po tekmi iz kombija po vrtni stezi pomikali proti Bobičevi hiši, kjer smo bivali, sem pomislil, da je naše gibanje zelo podobno gibanju kolone ranjencev čez Neretvo. Odtod naslov. Začeli pa smo seveda čisto drugače, predvsem oba ranjenca. Dan sva z Matejem vsekakor začela z naslovom Važno je zmagati, ne sodelovati. Oba odlično pripravljena, mene so stimulirala še vprašanja vseh, ki so me šteli za glavnega favorita,... Pred štartom je oba dajala tekmovalna mrzlica, ki se s prvimi koraki s štarta pretvori v uživaško veselje. Začeli smo nestrpno in do prvega ovinka res tekli kot na cestnem maratonu. Tam smo vsi trije (Matej, Silvo) že ostali sami, saj sem izbral bližnjico, Gorenjci so pa tolkli naprej po cesti. Bližnjica se je izkazala za dobro in do 1. smo dobili 10' prednosti. Ko sem kasneje srečeval tiste, ki so izbrali varno in tekaško varianto po cesti, in zato tekli proti 1. iz nasprotne smeri (okrog riti v žep), sem bil prepričan, da se bom za 1. mesto cufal le z Matejem, ki je bil tik za mano. Silvo pa je po 1., ko smo imeli spet nekaj km makadama, začel zaostajati.

Vremenarji so spet zgrešili za 100 %. Napoved: zmerni jugo, pretežno oblačno z občasnimi padavinami. Vreme: brez vetra, pretežno jasno. V soncu so se bleščali Kornati, tudi obala celine na nasprotni strani je bila v jutranjem soncu čudovita. Vsi smo bili preveč oblečeni, vendar nas to ni skrbelo, saj sta bili na progi dve postaji z vodo na vsaki tretjini poti.

Na cesti je Matej hitrejši od mene in me je ves čas čakal, ko pa sva cesto zapustila in jo po mokri, komaj vidni stezi udarila proti obali, sem kar debelo gledal, saj je divjal kot srnjak. Preprosto nisem ga mogel ujeti. Do spodnjega dela jarka, kjer se nenadoma znajde pred mano, sklonjen naprej, da sem mislil, da si popravlja vezalke. Pri zavoju poti iz dna jarka sva oklevala, ker pa je bilo dno gosto zaraščeno, sva ostala na poti in se hitro znašla na obali. Tam pa sem izvedel, da si Matej ni popravljal vezalk, temveč gledal svoj gleženj, ki si ga je grdo zvil. Stiskal je zobe in tekel dalje. Obala je bila moj teren in dobro ogret sem z užitkom začel s prvimi metri vse bolj slavnih škrapelj. Takoj za 2. kontrolo pa banalna napaka. Pozornost sem za kratek hip posvetil karti in se za ta hip resda ustavil, ampak ko sem karto že zložil, sem že naredil prvi korak, s pogledom pa od skal skočil na žep, da bi vanj porinil karto, in to je bilo dovolj, da sem padel. Ostre konice čeri so zaustavile premalo dvignjen podplat. Padel sem na iztegnjene roke, saj so tako poškodbe najmanjše, vendar tudi to ni bilo dovolj. Desno koleno se je nasadilo na konico čeri in kri je tekla, da sem bil pošteno zakrbljen. Ni mi šlo v glavo, da imamo na pogačici tako močne žile, da je z vsakim utripom srca iz luknje pritekla svetla kri. Stisnil sem zobe in tekel dalje, ampak hlačnica je bila po 5' še vedno čisto svetlordeča. Vse bolj me skrbelo, potem pa se je Matej ustavil in poiskal lepljivi trak, s katerim mi je nekajkrat prelepil rano. Zdelo se je, da bo pomagalo, seveda pa je bila noga vse bolj iztegnjena, poskakovanje po čereh vse bolj štorasto in leva noga je močno trpela. Vsi odrivi in lovljenje ravnotežja so mi jo zdelovali, zato sem bil prepričan, da bom odstopil. Ampak v naslednje pol ure do takrat, ko sem v Solinah srečal reševalce, je bolečina že tako otopela, da sem vztrajal naprej. Na srečo je Zaglav tako zahteven in nevaren, da tam tudi zdrav ne bi tekel. Plezanje pa je bilo s poškodovano nogo manj boleče. Tako sem rinil naprej, močno osredotočen le na skale pred sabo in v mislih le pri naslednjih treh korakih. Niti enkrat se nisem ozrl, da bi videl, kje je ostal Matej, kje je Silvo...

Matej si je na Zaglavu boleč gleženj še drugič zvil in nadaljeval čisto počasi, pri 7. kontroli, ki je bila ob cesti na grebenu, pa je poklical reševalce. Tačas, ko sem jaz šepal proti cilju, je v Biogradu dobil longeto in se s trajektom vrnil v Tkon takoj za mano.

Moja bitka je pa trajala in trajala. Za Zaglavom je bila zame edina sprejemljiva možnost cesta do 7. saj me je na cesti veliko manj bolelo, da sem lahko celo tekel, na skalah pa bi le počasi hodil. Tudi psihična utrujenost, pravzaprav strah pred ponovnim padcem je naredil svoje, zato sem izbral dolg ovinek po cesti in se pri tem malo sprostil. To se mi je seveda maščevalo. Ker nisem prišel po bližnjici z obale, nisem poznal poti za vrnitev k morju, tako da sem se na robu planote hitro izgubil. Pot ni bila dobro uhojena in zmanjkalo jo je še pred robom. Ne bi bil jaz, če ne bi brez oklevanja zabredel v grmovje, vendar pa s poškodovanim kolenom in iztegnjeno nogo to ni bilo tako, kot sem mislil da bo. Če sem zdrav, zame res ni neprehodne vegetacije, ranjen pa sem se večkrat ustavil in se vdal. Seveda pa sredi grmovja to ni pomagalo, moral sem naprej, do točke, kjer bi me sploh lahko kdo našel. Do obale. To je bil najtežji preboj v mojem življenju. Prebijal sem se že skozi dvometerske koprive, skozi robidove goščave, ampak vedno zdrav. Na Pašmanu je kombinacija ostrih skal in gostega grmovja z visoko suho travo in srobotom vsekakor nekaj najtežjega tudi za orientacista, vendar sem po lanskem spustu s Pustograda neustrašen. Povsem druga zgodba pa je, ko je koleno razbito. Pri tem spustu sem vsekakor zapravil večino svoje prednosti pred drugimi. Pravzaprav sploh nisem vedel, če ni že kdo pred mano, ko sem končno prodrl do morja. Potem pa muke naprej, ampak na srečo je tu obala veliko lepša, bolj civilizirana, bolj shojena, skale pa manj raztreščene, več je gladkih plošč. Predvsem sem moral potlačiti svoj strah pred ponovnim padcem, da sem lahko nekoliko sprostil telo, ki je bilo zaradi poskakovanja obremenjeno drugače kot na treningih. V mečah so me že grabili krči, zato sem moral zelo paziti na stopala, da sem ohranjal pravi položaj stopala.

9. kontrola je bila zadnja na obali, sledil je vzpon pod greben, kjer pa sem znova zamočil in začel iskati kontrolo po grmovju, ob robu oljčnikov, kot je bilo narisano na karti. Na štartu nisem dovolj natančno pregleda karte, da bi opazil, da je ob robu opis kontrol. Ta bi mi mogoče pomagal, ali pa bi me še bolj zmedel. Kot orientacist pač nisem vajen, da je pika za kontrolno točko premaknjena stran od prave točke na zemljevidu. Na cilju mi je možakar rekel, da je to naredil, da bi se bolje videlo mesto, kjer je kontrola. Ampak to je naredil le na tej, 10., pri vseh drugih pa je veliko piko počil točno na pravo mesto. Zato sem iskal kontrolo po dveh grapah, namesto na vrhu rebra. Tu sta me ujela Gorenjca Brane in Robert. Zares me je pogrelo, ko sem ju zagledal. Kljub vsej kalvariji s 7. do obale bi imel dovolj prednosti do cilja, če bi ne iskal te 10. Skupaj smo še enkrat preiskali dolinico, v kateri sta me našla, preklinjal sem organizatorje, ko pa smo prečkali rebro oz. grebenček za dolino, sem sredi kletvice opazil kontrolo na vrhu, 30 m od poti.

Zmagal sem le zaradi vljudnosti obeh Gorenjcev, saj bi me z rahlim finišem lahko pustila za sabo, pa sta vseeno potrpežljivo tekla z mano. Na razglasitvi sta mi prepustila tudi glavno nagrado, sedemdnevni penzion v Biogradu. Ker nisem tekel za nagrado, temveč za zmago, me to ni potolažilo. Verjetno sem bil zato bolj kritičen do organizatorjev in sem jim še bolj zameril, da ni bilo Tovareče mužike, dvorana z večerjo je bila balkansko zakajena, razglasitev veliko manj zanimiva kot lani, nazadnje pa je še moj gazda Bobič pokazal svojo pohlepno dušo in nas obral za prenočišča kot žid. Plačali smo jih dražje, kot če bi nam prenočišča poiskal organizator. No, to se bo končalo. Tudi Nuša je namreč zmogla progo v neverjetnih 8 urah, zato vem, da bomo naslednje leto takoj po tekmi sedli v avto in se odpeljali domov. Kot zmagovalci. Obljubim.

Bojan Jevševar