Posavski Krog poteka iz Krškega preko Nemške vasi, Velikega Trna, Studenca, Brunka, do Kuma, preko Zidanega Mosta na Vel. Kozje, od tam po Zasavski transverzali do Bohorja, naprej na Ravni Log, v Mali Kamen, preko Armeškega in Sremiča do izhodišča, klubske "bajte" Posavskega alpinističnega kluba pri tržnici v Krškem. Opisan je moj prvi poskus, da ga pretečem v 24 urah, ki se je končal ..., hm..., pravzaprav bolj uspešno kot neuspešno.

Vse več jih je. Popolnih dni. Kot vemo, je sreča odvisna od človeka samega, z drugimi besedami, vse je v naših glavah, tako ključ do uspeha kot ključ do lastne sreče. Meni se zdi, da mi je bilo to položeno že v zibelko, mogoče je kaj v genih, saj menda v osnovi določajo tudi čustvovanje. Začnejo se taki dnevi opojnega zadovoljstva s trenutkom, ko na vesoljni strani našega bivanja dobim stik z nečim zaznavnim - zvezdo, oblakom, vetrom. V četrtek je bila luna. Rad opazujem prebujanje jutra, s svojega razgledišča vidim griče in dolino, v četrtek pa je bila tam še luna, ki je z zadnjim krajcem hitela za nočjo. Ljudje meditiramo na zelo različne načine; eni se niti zavedajo ne, da je tisti njihov posebni trenutek meditacija v najčistejši obliki. Takrat se zavemo popolnosti vsega: sebe, sveta, ljudi, vse do vesolja. In vemo stvari, za katere si ponavadi ne bi upali reči, da jih.

NOČ

Čeprav sva nočni del proge s prijateljem Silvom že prehodila, sva morala priznati, da sedaj izgleda vse drugače.  Bujna vegetacija in predvsem tema sta spremenili vse, zato sva zamišljeno bližnjico pred Roviščem zgrešila in vse prehodila po asfaltu. Glede na to, da je bilo v gozdu zelo mokro in blatno, je bilo to po svoje celo dobro. Tudi naprej sva ostala na asfaltu, ker sva pot poznala in ohranila suhe noge, saj bi v mokrih čevljih žulji in rane po nekaj urah spremenili podvig v kalvarijo.

Napaka je bila izbira neznane poti pred spustom k Mirni. Med zimskim ogledom proge sva se spustila  naravnost po brezpotju, ponoči pa se nama je zaradi mokrote zdel tvegan. Na zemljevidu je narisana cesta iz Laz pri Boštanju naravnost na sever mimo vrha Kremenca (528). Pot se v resnici na tem vrhu konča, z iskanjem sva samo izgubila nekaj časa, nazadnje pa vdana v usodo krenila navzdol po pobočju in seveda padla točno v jarek, ki se nama je zdel tvegan. Silvo me je spremljal s kolesom, zato je imel še več dela kot jaz, saj je v strmini drselo kot na toboganu. Ta varianta je sicer na koncu, če sestopimo brez poškodb, daleč najhitrejša, vendar je slaba zato, ker smo umazani (brez drsanja po vseh štirih v strmini ne gre) in imamo polne čevlje drobirja, ki lahko na mokri koži povzroči probleme.

Za Mirno sva iskala pot in spet izgubljala čas. Ko sva jo našla, sva se strinjala, da je lepa in naprej sva jo dobro žgala. Na grebenski cesti blizu Novega Gradu je Silvo peljal nekaj metrov pred mano in nenadoma zavpil, istočasno pa sem zaslišal lomastenje na pobočju  nad sabo. Pomislil sem, da ga je v temi srnjad preplašila. Ko sem prišel do njega, je povedal, da je bila divja svinja. Hitreje kot sem tekel dotlej, tako nisem mogel več.

Do Brunka je šlo odlično, tam pa je Silvo povedal, da že med vožnjo spi, da si bo poiskal prostorček za urico spanja in potem odpeljal domov. Rad bi ga še imel ob sebi, ampak bil sem mu zelo hvaležen že za to, kar je napravil. Najpomembnejših 6 nočnih ur mi je delal družbo.

Do svita je manjkala še slaba ura, pot pa je vodila po grebenu proti Kladju. V suhem bi bil to zelo lep del poti, v mokroti pa so bili kolovozi v gozdu nekoliko zoprni, zato sem vso pot prehodil s prižgano baterijo. No, na tak način še nisem doživel prebujanja dneva. Zelo utrujen in zaspan, zavest pa kot da sem drogiran, hipersenzibilen za vse močnejše odtenke sivine.

DAN

V Kladju sem dojel svojo največjo napako na tej poti. Podcenjeval sem nevarnost dehidracije. Tam sem že čutil močno žejo, v nahrbtniku nobene vode več, samo liter hranilnega napitka, ki bi me napravil še bolj žejnega. Vas pa v svitu še speča - razen psov seveda. Na srečo se cesta proti Svibnem vije po pobočju, ki je prepredeno z jarki, in ti so bili v tej mokroti polni potokov. Sicer je najlepše piti iz potoka, ampak to vzame čas.  Naj opišem še svoj energijski napitek, ki se je izkazal za izvrstnega, le premalo sem ga imel. Ker se mi geli in razne energijske ploščice gnusijo, sem poskusil s proseno kašo. Razkuhal sem jo, jo napravil dovolj redko, da je tekla, in si napolnil štiri polliterske plastenke. V tri sem dodal malo morske vode, ki je zame edini sprejemljivi izotonični napitek, v enega pa med. Oboje je bilo izvrstno, le da bi na celi progi potreboval vsaj deset takih plastenk.

Slika 2
Od Kladja naprej poti nisem poznal, zato sem se odločal le s pomočjo zemljevida. Mislim, da sem našel najboljšo varianto v Mali Kum, kjer bi moral spremeniti le zaključni vpon pod vasjo. Tam sem namreč v strmino gazil visoko travo in ščavje s koprivami, kar je bilo zaradi mokrote in gladkih podplatov zelo naporno.

Do vrha Kuma me je žeja še bolj mučila, ampak ob vseh užitkih ob lepotah narave se s tem preprosto nisem obremenjeval. V koči sem naročil liter čaja in ričet, se preoblekel in predvsem preobul. Če se kdo ne zaveda, najpomembnejši del planinske opreme so čevlji.

Spil sem čaj, se zleknil na klop in zaspal za 20 minut. Brez tega bi ne zmogel naprej. Spanec je hujši problem kot sem mislil. Pri sestopu sem seveda še bolj užival kot pri vzponu, Škratova dolina je sploh ubijalsko lepa, v jutranjem soncu čarobna. Poln čaja in ričeta sem preprosto pozabil, zakaj sem tam. Basal sem se z gozdnimi jagodami, fotografiral, si v glavi pripravljal tale tekst - tako sem užival, da mi je škodilo. Ker sem vrh zapustil po enajstih urah, bi moral vedeti, da nimam več toliko časa, kot sem mislil doslej. Ampak tam tega še nisem dojel. Pri gondoli čez Savo sem petnajst minut porabil, da sem napravil tak posnetek, kot sem ga hotel. V Zidanem Mostu sem bil seveda že spet žejen kot kača. Zavil sem v trgovino in ker niso imeli čistega soka po mojem okusu, sem si po 12 letih prvič privoščil pivo. Še sreča, da je bilo brezalkoholno, z alkoholom bi bilo še bolj gnusno. In bolj ko sem ga pil, bolj sem bil žejen. Zapomnil sem si ga za naslednjih 12 let. Spet sem imel srečo in malo zatem, ko sem izpraznil pločevinko, sem zagledal gozdne jagode, da sem si hitro popravil okus.

Še vedno sem brezskrbno rinil v višave. Šel sem po stari planinski poti iz Mosta takoj skozi podhod in skozi vas v strmini navzgor, kar se je izkazalo kot napaka. Hitreje je po novi markirani poti po cesti ob Savi in mimo Zajčeve koče naravnost na V. Kozje. Stara pot je sedaj še slabše označena kot Zasavska transverzala. Sredi pobočja sem ostal brez markacij, zato sem nadaljeval po občutku. Po brezpotju sem se povzpel na rob Planine, od koder je čudovit razgled na sever. Ta rob gledamo, ko se vozimo iz R. Toplic proti Z. Mostu. Hodil sem po njem gor in dol, fotografiral, zalezoval gamse in košute ter nabiral klope. Naslednji dan sem imel preko 30 odraslih in kakšnih 20 malih, še čisto nedolžnih, modrookih.

Po enournem pohajanju in pljuvanju preko previsnih robov me je spreletelo vprašanje, koliko je ura. Ko sem se ovedel svoje napake, sem končno pogledal zemljevid, ugotovil, kje sem in poskusil hitreje. Do V. Kozjega sem imel še pol ure, teka pa nisem več zmogel. Bil sem presušen, da mi je jezik pokljal kot suh list. Tolažil sem se, da bom dobil vodo na Lovrencu, pa je bila domačija zaklenjena. Do vrha Lisce nisem našel vode. Ker sem bil potreben vode, nisem mogel jesti. Verjetno sem zaradi žeje halicuniral o pohotnih maturantkah. Sanjaril sem, kako bi mi poljubljale od nahrbtnika vneto kožo na ramenih, s svojimi sočnimi ustnicami, polnimi herpesa in drugih pubertetniških mikrobov in glivic.  No ja, tam bi poljubljal karkoli, samo sočno bi moralo biti. 

Na Lisci sem že dojel, da mi v 24 urah ne bo uspelo, čeprav na sončnem travniku ni bilo nobene maturantke. Z bolj malo upanja sem se podvizal naprej - ampak spet samo s pollitrsko plastenko vode. To sem spraznil že pred koncem asfalta, torej v 5 minutah. Naj v opravičilo svojega neumnega obnašanja ob dehidriranosti povem, da sem vse svoje treninge in trekinge opravil v hladnem. Tokrat pa me je že nočna temperatura izsušila in je bila dnevna pripeka samo še logično nadaljevanje.

Slika 3
Na grebenu nad Podgorjem sem se hotel izogniti večjemu vzponu, zato sem sledil cesti, ki se je končala v gozdu, nakar sem moral prečiti strmo, zaraščeno brezpotje okoli hriba. Naslednja napaka je bila izbira poti skozi Podgorje. Ker sem že vedel, da je transverzala zelo slabo markirana (ima namreč nerazložljive dolge presledke brez markacij, ki se praviloma začnejo na kakšnem odcepu ali križišču), sem izbral nek kolovoz, ki je vodil v pravo smer samo v začetku. Celotno Podgorje je tudi južno pobočje in tu sem vročino najbolj občutil. Pod vasjo sem zašel v blaten, od krav steptan pašnik, kjer sem taval in iskal najlepše prehode med blatom, koprivami in el. pastirjem, preden sem se prebil v dolino. Tisti vozniki, ki so me videli, me zanesljivo niso imeli za maratonca, kvečjemu za izgubljeno dušo na poti v Indijo. Samo venček iz sveže indijske konoplje mi je manjkal na glavi. Prijal bi mi, ker me je že pošteno žgalo v tilnik.

Slika 4
Vzpon od Sevnične proti Vel. Javorniku je bil zelo lep in opravil sem ga hitreje, kot sem pričakoval. Naslednje vnebovzetje sem doživel ob smerokazu pod Javornikom: izvir pitne vode 25 m. Markacistom sem odpustil vso malomarnost pri označevanju transverzale. Samo to šteje, da so postavili ta smerokaz in mi s tem rešili življenje. S tega dela poti je tudi zadnji posnetek, zmogel sem toliko energije, da sem snel nahrbtnik in posnel pogled na zaključni del proge: rudnik Senovo, dimniki brestaniške elektrarne in Sremič. Zatem sem pet minut ležal na kolovozu in zbiral moč, da spet nataknem nahrbtnik in grem. Razmišljal sem o tem, kaj bom, ko pridem na Bohor. Čutil sem, da se telo počasi ustavlja, da nimam več energije za osnovne gibe. Ni bilo nobene bolečine, odlično sem se počutil, le migniti nisem mogel.

VEČER

V koči na Bohorju mi je oskrbnica na vprašanje, kaj imajo brezmesnega, dejala golaž. Potem je najverjetneje razmišljala, to sodim po tem, da je svoje oči obrnila nekam navzgor proti svojim obrvem oz. mestu, kjer naj bi se pri slehernem človeku nahajalo neka redka sposobnost razumevanja in logičnega povezovanja. Kdo ve, ali je na notranjem delu svoje lobanje kaj prebrala, ali ji je kje drugje skrit glas razuma prišepnil; pogledala me je čez dolgo dvorano, potrpežljivo sključenega, in pokazala znak inteligence - zardela je. Nato je ponudila gobovo juho. Užival sem, kot da gledam kakšno monodramo. Opazoval sem jo, kako je po tej ponudbi z očmi zavila nekam vstran, zato sem bil sedaj prepričan, da ne gre za napise na lobanji temveč glas razuma, ki ga uboga reva išče v vedno novem kotu. Očitno je dobro skrit. Ampak vedno se oglasi. Sedaj ji je prišepnil, da samo juha ni dovolj. Dodala je še žgance. Da bi moja avantura ne trajala še 20 ur, sem pohitel in jo vprašal kakšne. Ker je dejala da ajdove, sem rekel, naj bo trojna porcija, velika skleda. Tokrat ni poiskala glasu razuma, samo zastrmela se je naravnost vame, preko tiste mrzle dvorane, ki ji pravijo jedilnica; tako zelo si me je hotela ogledati, da je k meni z obrazom obrnila še prej vstran obrnjeno telo. Dolg, zelo dolg pogled je bil to, tako časovno kot prostorsko. Končal sem ga tako, da sem narahlo prikimal in šepnil, da gre za življenje. Če je slišala moj šepet, je verjetno mislila, da je to spet njen glas razuma. Spodbodel jo je tako, da je kar poskočila, se sredi koraka ovedla, da gre telo v napačno smer, ga s plesnim korakom zavrtela in šinila v kuhinjo.

Juha je bila iz vrečke, žganci instant, ampak česa tako dobrega že dolgo nisem okusil - vse od Kuma, od tistega ričeta. Še dobro, da sem naročil trojno porcijo, da sem dobil vsaj normalno. Ampak tudi to je dobro, da ni bilo toliko, kot sem si želel, kajti potem bi zares ne mogel več vstati. Že pri zadnjih žlicah sem čutil, da me pobira, zato sem hitro vstal, odhitel k šanku za plačilo in jo zbrisal na plano, kjer je topel veter kuštral večerne sence. Ne vem, če sem že kdaj na kakšnem razcepu tako postajal in kolebal, katero pot bi ubral. Zavedam se le tega, da je bilo moje dojemanje časa precej okrnjeno.

Izbral sem asfalt v Senovo, poklepetal po telefonu s prijateljema, ki sta ves dan čakala moje klice in jih objavljala na spletni strani kluba, nazadnje pa še s sinom Andražem, naj mi pride z avtom nasproti. Na ravnem delu ceste sem zaspal in se zbudil, ko sem začel hoditi po bankini, popravil smer in spet zaspal do prvega ovinka. Tako je šlo nekaj ovinkov, potem pa sem sedel v travo ob cesti, se zleknil na nahrbtnik in se predal temi spanca. Zavest se je že ločevala od telesa, takrat pa nenadoma ropot traktorja. Zavest je še nekaj časa oklevala, naj se prepusti spancu, ki jo je objemal, ali naj skoči nazaj v telo in odpre oči; jasno, da je prav rinila v spanec, ampak ropot je prehitro naraščal, da bi mu lahko pobegnila.

Pridrvel je mlad bohorec, ki se je z visokega tako zastrmel vame, da je pozabil vse drugo. Ko se je spomnil, po kaj je pripeljal, je moral malo vzvratno; očitno je ob pogledu name pozabil zaviti na travnik za mojim hrbtom in tam ropotati naprej. Kaj sem mogel, zavest sem nasilno ločil od podzavesti, vstal in odtaval naprej. Kakšen kilometer naprej mi je ustavil šofer osebnega avta. Iz pogovora sem razbral, da  je očitno planinec in me je bil pripravljen peljati v Senovo. Tako sem po 21 urah končal svoj maraton. Prisedel sem, peljala sva se en kilometer, ko zagledava našega pasata z dvignjenim pokrovom in Andražem ob njem. Zakuhal je. Avto. Ohladila sva ga s spustom na zavore. Še pred koncem klanca pa je moja zavest končno dosegla svoje in ugasnila.