Vlaški grad

Smo 1200 m nad zadnjo vasjo, 5 ur hoje, dovolj daleč od civilizacije, da se je ne sliši več (avionom itak ne moremo več ubežati nikjer na tem planetu). Izza vogala bivaka prihitita "polikana" fant in punca, kar pomeni v najboljših športnomodnih trgovinah oblečena in opremljena, sveže obrita, on zgoraj, ona vsaj pod pazduhami, če ne še kje, glede na trenutno modo, kljub nekajurnemu naporu še vedno dišeča po deodorantu, mehčalcu, losionu,... Zahodnjaško prijazno in družabno nas fant začne ogovarjati, da izve od kod smo in v katerem jeziku se lahko sporazumevamo. Izve, da smo Slovenci, izvemo, da sta Nemca, še nekaj osnovnih informacij in izgineta, najbrž natakat vodo 50 m stran. Nenadoma se fant prikaže, nekako ihtav, in začne spraševati, ne da bi želel odgovor, bolj tako, da si sam ustvari iztočnico za kritiko tega narodnega parka, kjer ob vstopu zaračunajo, potem pa tam, kjer namerava on spati, ni nobenih toalet, pa bi lahko napravili vsaj najbolj preprosto stranišče, če že kaj več ne morejo, da je to preprosto neverjetno. Njegovo vznemirjenje je bilo res hudo, kar seval je svoje nezadovoljstvo. Nekoliko presenečen mu rečem, da ima na voljo grmovje, s tem pa sprožim novo tirado, ki jo zaključi z ugotovitvijo, da Slovenci mogoče tudi nismo navajeni uporabljati stranišč. Očitno je začutil, da se meni grmovje ne zdi nič slabša možnost od stranišča.
Bivak na Vlaškem Gradu pod Svetim brdom, drugim najvišjim vrhom Velebita, ima kraljevski položaj, saj je postavljen na zahodno stran sedelca in ima nepozaben razgled na celotno severno Dalmacijo z Veliko in Malo Paklenico. Temu primerna je tudi lesena terasa, ki omogoča posedanje in poležavanje na popoldanskem soncu, poslušanje ptičjega orkestra in prepoznavanje otokov. Seveda smo tudi vso hrano razmestili po lesenih dilah, kjer smo se valjali, da smo svoje užitkarstvo še okrepili. Le kdo bo ob takem sončnem popoldnevu sedel za umazano, vegasto mizo v mračnem bivaku? Le kdo razen obeh Nemcev, seveda! Do mraka smo se hahljali in si opisovali domišljijske prizore o njunem opravljanju potrebe. Vmes smo se celo domislili, da bi ju lahko opozorili na čudovite toalete v živi skali sredi kanjona, tam doli na koncu asfalta. Le zakaj nista svoje potrebe opravila tam doli in sta jo nekaj ur nosila tako visoko? Mogoče le zato, da sta nam popestrila večer. 
V prvem mraku je naš nadobudni zahodnjak povprašal Jožeta, kdaj kaj nameravamo v spalne vreče. Menda mu je vidno odleglo, ko je izvedel, da kmalu. Najbrž ga je skrbelo, da naše krohotanje predstavlja uvod v nočno veseljačenje. Čudovit dan nas je dovolj utrudil, da smo bili že pred temo vsi na trdih pogradih, Nemec pa je od nekod pričaral metlico, s katero je vestno pometel sleherno drobtinico z balkona, kjer smo jedli necivilizirani. Odločila sta se, da bosta spala zunaj. Kdo ve, zakaj?

Sveto brdo

Spanje na takem mestu, kjer je tudi človeški objekt samo del narave, saj je vse razen peči in dimne cevi leseno, ne more biti drugačno kot odlično. Zato zjutraj nadaljevanje našega kroga ni bilo težko, čeprav smo začeli naravnost v največjo strmino, ki nas je pripeljala v prve sončne žarke na grebenu Velebita.
Po grebenu vodi pot, z nje pa so možni vzponi na posamezne vrhove, ki se dvigujejo od 100 do 300 m nad osrednjim hrbtom. Najbrž nihče ne izpusti Svetega brda, saj se z njim začne ali konča pravi Velebit, povrhu vsega pa je z vseh strani, tako iz Like kot z Jadrana, najbolj opazen vrh v grebenu. S tega vrha se hrbet strmo spušča v južni plato, kjer leži še en kraško-velebitski biser - Tulove grede, ki so pa že precej nižje, dostopne z avtom ali kolesom.
Pod vrhom prečimo zadnje ostanke zime. Snega je v maju več le na severnih strminah,  poti na vrhove pa so speljane le po prisojnih straneh hrbta, zato so zgodaj suhe. Na vrhu je vsakdo nagrajen z edinstvenim razgledom, ob katerem tudi mi ne ostanemo ravnodušni. Od megličaste ličke ravnice se preko nižjega hribovja, ki se vleče vse do Dinare na bosanski meji, pogled prekobali v Dalmacijo, kjer prislovična razčlenjenost obale takoj zaposli duha in telo. Kljub temu, da ozračje ni čisto, vidimo dovolj za pol ure ugibanja, prepoznavanja in vpijanja lepote.
slika 6: Člani PD Brežice
Hlastanje za omamno lepoto, za katero se mi je zdelo, da migota vse okoli mene kot vroč zrak nad ruševjem, me je osrečevalo ves dan, na vsej sprehajalni stezi med vrhovi do najvišjega, Vaganskega vrha, med strmim, nekajstometerskim povsem alpskim spustom po melišču in vilinskem gozdu s pravljičnimi bukvami, travo in pogledi na neverjetne apneniške tvorbe, stene, Paklenico, odeto v poživljajoč odtenek majskega zelenila.
Izjemno doživetje, po katerem sem si zapomnil že svoj prvi obisk Velebita, je cvetje, saj lahko v pomladnih mesecih vidimo neverjetno različne združbe najlepših cvetov v našem delu Evrope, eksotičnih lilij in orhidej pri morski obali, preko skalnih blazinic in drobnih cvetk na strminah nad kanjonom, vseh raznovrstnih cvetk, rožic, rož, trav in cvetočih grmov v makiji na planotastih delih med Veliko in Malo Paklenico, mnogih znanih lepotic iz bukovih gozdov, do vsega okrasja nad gozdno mejo, ki se lahko meri z bogastvom naših gora. Še posebej pa je nenavadna kombinacija najbolj tipičnih pomladanskih rožic, kot sta teloh in žafran, z izrazito visokogorskimi cvetlicami kot je zaspanček. Vse skupaj na pregretih, kamnitih pobočjih prežame še vonj po borih ali žajblju, zato ni čudno, da mi je duša omotična vriskala in opletala okoli telesa kot pijanec okoli obcestne svetilke.

Vaganski vrh

Ko se je pot na vršnem grebenu položila proti vrhu, smo na prostranem travniku opazili ležeči postavi. Kmalu smo prepoznali znanca, ki sta nas v bivaku na Ivinih vodicah po najtežjem vzponu prvega dne pogostila z izjemno okusno in dišečo juho, po slovensko mineštro, ki sta jo skuhala iz seboj prinešenih domačih sestavin: boba, graha, česna, korenja, krompirja in kopriv, ki rastejo okoli bivaka. Piko sta postavila na i z olivnim oljem, ki sta ga uporabila kot začimbo, ko sta juho že odstavila. Olje z Dugega otoka je napolnilo naše brbončice, da smo jima skoraj spraznili petlitersko posodo. Seveda sta na nas napravila vtis že samo s tem, kar sta razložila kot navado, da s sabo nosita le domača živila, na vsakem bivaku pa zakurita v peči in si skuhata topel obrok in to v največjem loncu. Česar ne pojesta, pustita za tiste, ki bodo prišli za njima. Takega gostoljubja na tem svetu še nisem srečal. Vsekakor so nekaj posebnega ti dalmatinski planinci, ki so se zaradi tega, ker planinarijo izključno na Velebitu, poimenovali velebitaši, svoje početje pa velebitašenje.
Prejšnji dan sta z bivaka pri Ivinih vodicah odšla na bivak na Strugah (zah. od Vaganskega vrha), kajti iskala sta prijatelje. Tam se je zbrala precej velika družba, katere del je vso noč igral človek ne jezi se, zato sta po jutranjem vzponu na Vaganskem vrhu razvila spalni vreči in si privoščila spanec. Revna ribiča, ki nimata denarja niti za čevlje, spraskata zadnje kune, da se z Dugega otoka pripeljeta do Paklenice, s svojim živežem pogostita še skupino rejenih Slovencev s polnimi nahrbtniki hrane, in nas na koncu povabita, naj še pridemo na Velebit, ki ga poznata kot svoj žep, da nam ga bosta razkazala.

Planinski dom

Vsakogar, ki planiNski dom v Paklenici še poimenuje s starim imenom Borisov dom, oskrbnik po novem vestno popravi, da je to sedaj dom Paklenica. Problem je namreč v tem, da je bil Boris nek padli komunist v drugi vojni. Večina je sicer menila, da bi moral ostati Borisov, saj so na srečo imeli tudi Borisa, ki je padel v domovinski vojni, pa bi bil volk sit in koza cela, a oskrbniku je bila misel na to, da bi se ob tem imenu še vedno kdo spomnil rdečega Borisa, nevzdržna. Vsekakor povsem drugačen Dalmatinec kot onadva z vrha. Bolj tipičen, ta oskrbnik. Sedel je v senci na pragu koče in kramljal z vsakim, ki je hotel v kočo ali iz nje. Torej vsakim, ki je hotel naročiti kakšno pijačo, in si jo je glede na oskrbničevo zraščenost riti s senco moral sam poiskati v koči in si jo prinesti k mizi. Obiskovalcev pa toliko, da je bilo zasedeno prav vse, na čemer se je dalo sedeti. Po krajšem opazovanju oskrbnika in njegove ekipe, mogoče celo družine, sem imel vtis, da so si dom preprosto spremenili v svoje poletno bivališče, zato smo obiskovalci bolj kot ne nezaželeni. Če bi hoteli kaj zaslužiti, bi verjetno pripravljali kakšno hrano, obogatili ponudbo pijače in malo bolj postregli. Ni nam treba daleč iz Slovenije, če hočemo videti, da le ni vse človeštvo prežeto s kapitalističnim pohlepom, kot se to vse bolj kaže tudi na slovenskih kočah, kjer je nekaterim že nerodno vzeti iz nahrbtnika svojo malico.

Kanjon

Ko sem v mladosti spoznaval Paklenico oz. njen veliki kanjon, sem večkrat omenil, da bom vse neplezalske zanimivosti spoznaval na starost. Sedaj točno to predvidevanje uresničujem. Z užitkom podoživljam v sebi občutke iz mladosti, vse ure, ko sem ležal na skali in strmel v svoj edini objekt poželenja, steno Aniča kuka. Neizprosna kiparska drznost narave je s to steno podarila človeku vse kar potrebuje za izživetje svoje potrebe po fizičnem naporu, največjih dozah adrenalina in raznolikosti naravne lepote. Ko se spuščamo po dolini Paklenice, po tlakovani poti, pod zelenim obokom mladega gozda, in se tik pred strmino v kanjon zazrem v oboke ene najlepših sten na svetu, sem spet mlad.
Za to se vsekakor splača romati tja dol.

Opis ture:
Izhodišče: Starigrad - Narodni park Paklenica (vstopnina 40 kun = 5 €) - parkirišče v kanjonu Velike Paklenice;
Markirana pot skozi kanjon do Lekinih njiv - Ivine vodice - bivak pod Vlaškim gradom = 5 h
Bivak (1280 m) - Sveto brdo (1753 m) - Vaganski vrh (1757 m) = 5 h
Sestop po Lipi stazi do doma Paklenica 2 h - do parkirišča v kanjonu še 1 h