Preobrazba

Skandinaviji v začetku oktobra je sledil počitek, ki je bil, tako kot vedno, ena driska. Sicer sem imel postavljen drugi cilj sezone, LJ maraton (21km) konec oktobra... za kakšne druge tekme ni bilo planov niti ideje; lani se je to perfektno izteklo s trening kampom na Madžarskem. Nič ne de, tekma je velika, sicer malo zgodaj, ampak lep cilj. Vendar sem ravno oktobra organiziral par tekem, zraven tega pa plan ni bil natančno izdelan, tako da... trening vsak drugi dan pač ni neka resnost. Temu je sledil 'počitek'. To pomeni, da sem brez trening plana in lahko delam, kar se mi zdi oz. kar hočem. Najbolj ušivo obdobje v letu. Prehladno za kolo, lavfal bi, ampak moram počivati, ker sledi decemberski trening plan, ki je napovedan kot ubijajoč in potem ne vem koliko je pametno...

Konec novembra sem udaril par močnejših zaporednih treningov, da spet vidim, kaj sploh pomeni trenirati vsak dan. Prvič sem šel tudi na atletiko, ki me je ubila; naslednji dan me je bolelo vse, nekatere mišice so bile boleče še po 5 dneh. Nauk, velikokrat izrečen, nikoli osvojen: vsako spremembo v treningih moraš uvajati počasi. Načrt je bil, da od 30 novembra dalje nimam dneva brez treninga (po možnosti teka, ampak to je seveda utopično, že zaradi TK na Pokljuki). Sprva je zadeva potekala tekoče. Plan je bil lepo prilagojen mojim sposobnostim, tako da sem se lahko gibal blizu maksimuma – tisti meji, kateri se poskušaš čim bolj približati, vendar je za nobeno ceno ne smeš prečkati. Moji odločitvi, da bom to sezono hodil tudi na atletiko enkrat na teden, je trener pritrdil, da je dobra in da je to popolnoma združljivo s tekom, ker gre za različne mišice. Ok, enkrat na teden sta potem dva treninga, ni problema.
Po dveh tednih sem opazil, da nekaj ne špila. Še dva treninga kasneje mi je naenkrat kapnilo, da sem hudo pretreniran. Dan počitka, obvezno, nato pa en trening raje na kolesu. Tu nekje se je začel tudi hud mraz, zapadlo je tudi nekaj snega. Tudi zaradi tega sem ob najbolj mrzlih dnevih dnevni plan raje izpolnil na kolesu, atletika je pa itak v telovadnici. Ugotovil sem, da je združljivost atletike s tekom lari fari. Da pojasnim: tam sem po ogrevanju s šolo teka delal predvsem poskoke čez ovire, po stopnicah in po škatlah, na koncu pa še vaje za moč. Trening je trajal nekje 100' efektivnega in glede na to, da že zelo dolgo (nekaj let) nisem delal toliko poskokov, je telo imelo hudičevo veliko dela z absorbcijo tistega napora. Tudi če je res, da gre za različne mišice (pa ne verjamem in mislim, da sem tudi tu mišice obremenjeval več, kot bi jih smel), moj metabolizem ni sposoben predelati tega. Tako da sem atletiko postavil na mesto enega lažjega treninga (60'), teden kasneje pa kar namesto težjega treninga (90').
V tistih dveh dneh (en počitek in eno kolo) sem se nekako pobral; seveda še ni bilo ok, ampak sem začel uporabljati vse vzvode, ki jih imam: doslednost pri bioritmu, posvečanje prehrani, dovolj spanca, tekočine, pozornost na obleko in predvsem na to, da zmeraj zaključim trening pod tušem. Tako mi je uspelo, da sem lahko nadaljeval s planom v nezmanjšanem obsegu, le večkrat sem bil po Bjevem nasvetu raje na kolesu, zaradi mraza. V povprečju sem ta mesec delal slabih 9 ur v 7 treningih na teden.
Predzadnji vikend je zapadlo veliko snega in raje, kot da bi delal nedeljski dolg tek, sem šel za dve uri na smučke, klasiko po celcu. Že takoj sem opazil, da me čevelj žuli; odstopila mi je podloga, pričakovano, saj sem čevlje pošteno zgonil. Seveda nisem odstopil od treninga, se bom že poflikal potem. Res sem tisti teden nadaljeval s treningi, rahlo lažjimi, ker je sledila Pokljuka in ker sem imel obremenitveni test. Ampak bolečina ni pojenjala, kot sem pričakoval, in v četrtek sem na izteku, ko sem se že po 5' ustavil, naenkrat dojel, da je tole resno. Šit, a ne. Naslednji dan bi moral na trening kamp. In tu moram pojasniti, da ni šlo za katerikoli TK. Res je, da je prvi in zadnji, da gre za druženje, da je tam preprosto čudovito, da je to edina prilika v letu zame, da se natečem na smučeh, kar obožujem. Ampak pravi pomen je bil v tem, da sem se za njega odpovedal tistemu, čemur se dečko mojih let ne odpove. In ko mi je bil kamp odvzet, kakor sem to v tistem hipu dojel, sem naenkrat ostal brez vsega. V tistem trenutku je orientacija predstavljala samo eno: odrekanje. Ta dan, se mi je po  pogovoru s trenerjem, fotrom in vsemi ostalimi, čigar mišljenje glede teka in treniranja cenim, malo sfuzlalo.

Namesto na Pokljuko domov. Kaj zdaj? Najprej na koncert Bijelo Dugme. Nato sem se odločil. V prvih 5 dneh 8 treningov in 9h20' dela; alternativa. Problem pri teku je bila predvsem obutev; kakršen koli pritisk na tetivi je povzročal bolečino. Če sem hodil bos, ni bilo problema, dokler se nisem začel dvigovati na prstih ali kaj podobnega. Tako da sem kompleten trening plan prestavil na kolo, ga še malo podaljšal (kolesarjenje pač ni toliko vredno) in dodal zraven bazen in fitnes. Za novo leto manjši oddih, nato pa naprej. Zima je tako ali tako pripravljalno obdobje, čas za nabiranje kilometrine. Gre za pripravo vseh sistemov (živčevje, razvoj krvožilja, dihalni sistem, utrjevanje kit), za kar je kolo zelo dober približek. Po trenerjevih besedah je problem le v tem, da ni enakega stresa, kot ga telo doživlja pri teku. No, ne moreš imeti vsega.
Načrt je bil, da se pozdravim do srede februarja, ko sem se imel namen pridružiti vojakom na Pokljuki, in pri tem ne samo ohraniti formo, ampak tudi napredovati, kolikor se pač da. Tako da sem bil res priden, sem kar ponosen. Tako požrtvovalen še nisem bil v življenju. V glavi mi je pa mlelo... Proti koncu januarja, sem ugotovil, da to ne vodi nikamor. Zdravljenje ni napredovalo niti za odtenek in tu sem postal rahlo paničen. Sploh B me je strašil, da se takšne poškodbe zdravi tudi po pol leta. On je seveda hotel biti samo realen in me pripraviti na najslabši scenarij (njegova metoda pogosto prispeva k bodočemu čiru na mojem želodcu, ampak recimo, da res bolj malo naredim, dokler nisem v stresu). Tudi drugi orientacisti so imeli slabe izkušnje; Janezu je trajalo celo večnost, Špek deluje kot kronični bolnik in tudi Štamfi ne gre po njegovi poti samo iz vidika treningov, nihče pa ni imel pojma, kaj mi dejansko je; kar je popolnoma logično in že videno; svoj je samo vsak sam zdravnik. Moja diagnoza se je s časoma spreminjala in nihala od vnetja do natrganine. V literaturi nisem izvedel nič več od tega, da je poškodba na tetivi čisto posebna vrsta poškodbe pri tekačih in da se zelo razlikuje od posameznika do posameznika. Jasno je bilo le eno: samo še pol meseca časa sem imel, stanje je bilo pa kvečjemu še slabše. Ukrep: Nehaj z vsem v tem trenutku in se psihično pripravi še na sloves od druge Pokljuke. Ta je bila težka, ampak nov cilj je bil Pag konec februarja. Če pa še tega ne zvozim, potem pa k vragu vse skupaj. Zdravniki. Eno je bilo jasno, k specialistom ne grem, ker so me še vedno razočarali. Tudi takrat, ko sem že tako mislil, pa sem vseeno šel k njim, je bila vedno samo zguba časa. Fizioterapija v Čatežkih toplicah – ne zaradi ultrazvoka in elektroterapije, ampak zaradi enega dobrega fizioterapevta. Njegovo mnenje: ni hotel postaviti diagnoze. Ok, tudi on si krije hrbet. Kljub temu je pa preko medicinsko podkovanih argumentov z pridihom osebne izkušnje počasi pojasnil, kaj on meni. Po njegovem je kolesarjenje bilo slabše, kot če bi nadaljeval s tekom, ker na kolesu bolj sučeš gleženj, kot ga pri teku. Rekel je, naj hodim na fizioterapijo. To mi je uspelo urediti tako, da naj bi jo opravil v 14 dneh, dan za tem pa direktno na pokljuko. J idealno, a ne! Kaj mi je preostalo? Hja, fitnes in bazen. Približek pravega treninga sem zreduciral na samo eno stvar: važno da se dela. In sem gvihtal. V glavi mi je pa delalo in um vedno najde pot; da mi je 'teretana' postala zakon, je tako popolnoma logična posledica.
Rezultate sem opazil že po enem tednu nove terapije: Popolnoma nobenega obremnjevanja tetive (razen vaj na stopnicah: počasen dvig na prstih na obeh nogah, počasen spust samo na poškodvani nogi; 15x s stegnjenima nogama, 15x s pokrčenima), vaje za moč v fitnesu in raztezanje – prvič v življenju sem delal strečing. Film, pol ure do eno uro. Bilo je bolje, tudi v čevljih sem lahko hodil brez problema. Naslednji teden sem začel še s fizioterapijo. Nisem redno hodil; imam problem, da sem do teh zadev skeptičen. Sploh razgibavanje pri sestri je bilo Blažev žegen in to sem ji tudi takoj povedal, tako da sva naredila kompromis in me je potem obdelovala z elastikami, ribstolom in stanjem na eni nogi. Vendar sem vedno, ko je bilo kaj pametnega v Ljubljani, raje mahnil tja kot v Čatežke.
Po enem tednu dopolnjenega urnika sem organiziral tekmo; malo me je skrbelo, ampak bom pa hodil, saj se ne mudi. Šlo je brez problema. Sem začutil tetivo pri gazenju po onem snegu tu in tam, sem, ampak daleč od tiste začetne bolečine. Konec naslednjega tedna sem se tako kljub vsemu za dva dni pridružil vojakom na Pokljuki; moral sem jo vsaj videti hudiča, saj lahko diplomo pišem tudi tam gor. Novi tekaški čevlji, frišno steptane proge in nikjer nikogar... jaooooo prvi trening previdno, ker je bilo v redu sem potegnil na celo uro. Popoldne, nobenega slabega občutka... klinc, gremo.  5h smučk v dveh dneh, brez problema. Seveda sem bil vesel, ampak počakaj, dokler 'fat lady' ne odpoje svoje, ni konec. Počasi sem začel tudi teči; moral sem priti nazaj noter, drugače bi me Pag ubil. Vsak drug dan, kot je svetoval trener, sem glede na občutek pojačal in glede na urnik prilagodil na 2x v 3 dneh. Stopnjevanje od 30' na prvem treningu naprej. Osmi dan sem tako prišel na 90' teka; bolelo je. Dva dni počitka, potem pa na Pag. Uf, kaj me je bilo strah... ampka sem ga zmogel. 5. trening sem spustil, ker ni bilo v redu; tako tetiva, kot tudi počutje; zelo na hitro sem se vrnil v trening ritem in seveda so bile posledice. Ampak sem se ulovil.

Zaključki:
Glavni razlog za poškodbo je bila pretreniranost. Vaje, ki jih nisem bil vajen, so tetivo preveč obremenile, količinsko so me pa vsi treningi skupaj izčrpali. Takoj, ko je tetiva imela povod, je izkoristila razlog in se uprla. Do zdaj sem imel znak za pretreniranost vnetje poprsnice. Ker sem se pazil, do tega to zimo ni prišlo, se mi je pa vnelo drugje. Vendar to ni bilo samo vnetje; po moje je diagnoza kombinacija s poškodbami oz. mikro-natrganinami ali kaj podobnega.
Dokler se nisem začel zdraviti, se stanje ni izboljšalo; logično, a ne! Ampak to ni tako lahko pogruntati ko si tam. Kajti moj način treniranja se mi je zdel pravilen in situacijo sem videl kot katastrofo, ki pa je tudi prilika. Samo prestavitev treningov iz teka na kolo, ni nič pomagala. Moj način treniranja je bil napačen! Dokler nisem spremenil miselnosti, se ni spremenilo čisto nič, pa četudi nisem tekel. To, kar sem delal, ni bilo zdravljenje. To je bil spremenjen način treniranja. Če bom zdaj nadaljeval po starem, je bilo vse zaman in spet bom padel v to zanko, prej ali slej. Sprašujem se, če sem to misel zares dojel in jo sprejel? Danes je 13. dan teka, pri čemer sem počival samo en dan, obdobje pa zajema tudi dva res težka trening kampa. Ampak nisem zdrav. Pri teku nimam problemov, pri dviganju na prstih imam pa en grd občutek, kot da bi me kdo narahlo ribal z ribežnom. Kot da bi imel neke zarastline, ki bi drgnile pod kožo ali kaj jaz vem.
Dolgo časa sem moje treninge jemal v smislu: »Da vidimo kam lahko pridem. Ko bom poknu, bom pa poknu«. Nikoli se pa nisem vprašal, kaj pa potem? Kaj boš pa po 'poku'?  Kaj pa 'pok' sploh je? V tem ni nič romantičnega. Nihče me ne bo pohvalil, češ, šel si do konca, bravo majstor! Ker konca itak ni. Pok je pretreniranost. Pok je poškodba ali bolezen. In takrat ne pomisliš: zdaj sem pa poknil, to je to, do tu lahko pridem. Seveda ne! Napaka, popravek, gremo naprej. Pok ni nekaj, kar se mi lahko enkrat zgodi. Poknil sem že večkrat! In takrat se počutim izdano, manjvredno, prevarano, depresivno, gnilo, cmeravo, nesposobno. Ampak zakaj se tako počutim? Ker sem zajebal stvar, ki sem ji posvetil toliko časa v življenju, da preprosto ne smem zajebati, ker ... pač, ne. Kako  se naj sprijaznim, da sem stran vrgel ves čas, ko sem treniral? Da toliko treniraš, moraš biti vernik. Verjeti moraš, da je v tem smisel. Če taki osebi vzameš to, ostane OGROMNA praznina. A je to smisel? Vrhunski treningi, če lahko smatram, da so moji treningi takšni, so gibanje blizu tiste že omenjene meje. Kot sem zgoraj napisal, imam par vzvodov, ki bi jih v teoriji lahko uporabljal ves čas, kar bi mojo mejo premaknilo navzgor, zaradi česar bi moji treningi lahko bili še malo težji in, vsaj teoretično, napredek še malo hitrejši. Tega se mi ne ljubi, nisem dovolj velik vernik. Trenutno hočem tu in tam še kaj drugega v živlejnju. V vsakem primeru je dejstvo, da če se želiš gibati blizu tiste meje, preko katere si pretreniran, na tej strani pa napreduješ, boš prej ali slej padel tudi čez. Poškodbe in bolezni so GARANTIRANE. To moraš vzeti v zakup. Kot sem napisal na blogu enkrat januarja, so vrhunski treningi kockanje, odrekanje je vložek. Bolj trdo kot treniraš oz. bliže meji, kot se giblješ, večje je tveganje, da zgubiš. Zaradi tega sem ponovno pretresel, čemu sem se pripravljen odreči.
Po drugi strani pa se moram vprašati, v čem je smisel specializiranosti? Ne samo športniki, ampak tudi poslovneži, strokovnjaki, ljudje, ki so uspešni v družabnem življenju, vsi, katerih življenje temelji na eni sami sposobnosti, 'lahko' popušijo. Ta 'lahko', predstavlja verjetnost. Ni važno, kakšna je. Važno je to, da jaz nisem pripravljen tvegati. Iz športnega vidika predstavlja enostransko razvijanje sposobnosti tudi večjo možnost, da pride do poškodbe, saj je preprosto preveč nepredvidenih situacij v življenju.

Andraž,
pliskovica, 3.3.2010