Jaz (J) se strinjam z Klemnom; zdržati (zdržati pomeni, da si sposoben to daljšo razdaljo prelaufati z nekim soldinim tempom, če se vlečeš kot polž nima smisla) moraš pol do max. enkrat večjo dolžine proge.
Jaz (A) pa zagovarjam Uršo, v njenem, sumim da ne čisto oblikovanem, mnenju, da je potrebno zdržati več; za recimo 5km moraš trenirati 12km, za daljše proge, recimo 15km, pa 30km (z dolžino se procent manjša). Seveda ne z enakim tempom! Takšno dolžino moraš biti sposoben preteči v nekem normalnem tempu in na koncu ne biti preveč sesut (Potem pride pa še trening hitrosti, pa moč, pa piljenje in hoblanje za tisto krajšo tekmovalno dolžino in je sploh cela štala. Ampak toliko je potrebno, da si sposoben odlavfat tekmo z max. hitrostjo (upoštevajoč tehnične sposobnosti)). Bi pa še dodal (J), da je treba vedno začeti s tehniko, sama hitrost in vzdržljivost prideta na vrsto kasneje, če pa si slučajno že dovolj dobro fizično pripravljen (vsaka čast), se moraš tega zavedati in dati prednost tehniki, ter s karto teči tako hitro kot ti tvoje tehnično znanje dopušča, seveda se hitrost s časom veča.
Glede tehničnih treningov naj še jaz takoj razjasnim določene mite (A); Klemen zdaj že lep čas teka po bližnjih in daljnih gozdovih z mano in res je, da
je princip vedno enak: proga, pa šibaj Miško. Vendar naj bo jasno, da jaz teh treningov nikoli nisem jemal kot tehnične, ampak bolj kot fizične in pa spoznavne; ker sem večino časa treniral po poteh, je bila to prilika, da se preizkusim po celem, pa tudi občutek za gozd je treba ohranjat. Letošnjo sezono pač ne dajem poudarka tehniki (in morda sem treninge na karti zaradi te miselnosti stran vrgel); me je pa trener zadnjič ofrcal, naj že enkrat odrastem in dozorim, in končno začnem jemati tekme kot tehnični trening in neham s tem hlastanjem po rezultatu. Še nekaj mojih misli o tehničnih treningih (J). Pravi tehnični trening je tisti, o katerem razmišljaš že preden prideš na samo prizorišče. Sam sem letos precej 'tehničnih treningov' opravil iz istega razloga kot Andraž, mi je pač veliko ljubše laufati s karto po gozdu (mimogrede, prepričan sem da je potrebno skoraj vedno laufati off road; temu moram dati večji podarek). Zdaj pa je čas za prave tehnične treninge.Drugače pa: koridor, linija, azimut (tudi na 1:25000), razne variante karte brez določenih barv, počrnjena karta, trening napadnih točk (meni najpomembnejši (A))... Sami tehnični treningi (kako kaj zgleda naju lahko vprašate ob uradnih urah).
Jaz (A) pri vsem skupaj poudarjam način razmišljanja. Tudi navadna proga je lahko trening napadnih točk, če se temu posvetiš!
Urše ne poznava, nimava pojma o njenem stasu in duhu (kondicija in tehnika; da ne bo nesporazuma), verjetno pa tudi zanjo velja standard, da kondicija prehiteva tehniko (upava, da se motiva). Res ne kapirava tega slovenskega nacionalnega absurda: Kogarkoli vprašaš (orientacista), bo vehementno zakrilil z rokami in z globokim zaupljivim glasom pojasnil: "Tehnika. To. V temu je ključ! Ti rečem!" Ampak nihče pa tega ne realizira hudiča! (razen kakšne staroste morda) Čisto vsi na cilju štejeMO napake V MINUTAH!
In pa Urša (ter vsi ostali)? A ti poznaš terene okoli Brežic? Šentvid, Stankovo, Črna Mlaka in Mali Boršt. Tistih 5 let, o katerih pravi Klemen, sva preživela na teh kartah (leto gor dol, pa nekaj fizičnih treningov je bilo tudi vmes no). Karta v Logatcu je zanesljivo boljša za trening tehnike, da jo poznaš, pa začni razmišljati po 100 treningih na njej.
To je najin nasvet.
ŠD Krka Krška vas je moj drugi klub, društvo in njegovi člani živijo predvsem za nogomet, mali, na asfaltu. V zadnjem času pa se fantiči zanimajo tudi za druge stvari, paintball, lokostrelstvo in celo tek. No, večini se sicer ne da teči jih pa zanimajo moji teki. V nedeljo, po fuzbalski tekmi, ko smo kot običajno obiskali še gostilno našega sponzorja je padla zanimiva stava.